Kako so me psi naučili slišati in me pripeljali nazaj k sebi

O razumevanju psa, spoznavanju sebe in o tem, kaj se zgodi, ko začneš stvari videti drugače.

Rodila sem se veliko prezgodaj.

Prvih šest tednov svojega življenja sem preživela v inkubatorju, brez fizičnega stika z mamo. Tri tedne me mama sploh ni smela obiskati, kasneje pa le za nekaj minut na dan.

Ko sem prišla domov, sem se začela počasi sproščati in vzpostavljati stik. A kmalu zatem sem ponovno pristala v bolnišnici. Spet brez staršev. Spet brez stika.

Takšne izkušnje se zapišejo v telo. Ne kot zavesten spomin, ampak kot občutek, ki kasneje vpliva na to, kako doživljamo svet, odnose in varnost.

Moj živčni sistem je ostal zelo občutljiv, moje zaznavanje pa odprto. Telo se je prilagodilo na način, ki mi je omogočil, da sem to izkušnjo preživela.

Kot otrok sem bila zelo senzitivna. Zaznavala sem več, kot sem takrat lahko razumela. Pogosto sem imela občutek, da me nihče zares ne razume. Umikala sem se vase, v svoj notranji svet. Tam sem se počutila varno, povezano.

Povezanost z nevidnim in neotipljivim je postala naraven del mene. Tako naraven, da se je sploh nisem zavedala.

Med odraščanjem sem to povezavo začela nezavedno zapirati. Verjetno zato, ker sem se skušala prilagoditi svetu okoli sebe in se stlačiti v okvirje družbe.

Nikoli nisem bila rada v središču dogajanja. Raje sem se malo odmaknila in opazovala. Privlačile so me živali in narava. Predvsem psi. Z njimi sem čutila posebno povezanost.

V študenskih letih sem začela delati kot inštruktorica v pasji šoli. Pri delu s psi in njihovimi skrbniki sem prvič v življenju občutila stabilnost, mir in samozavest. To je bil prostor, kjer sem bila lahko v celoti jaz. Kmalu po tem sem odprla svojo pasjo šolo.

V naslednjih letih sem prehodila dolgo pot razumevanja pasjega vedenja. Od klasičnih metod, preko pozitivne motivacije, do pristopa, ki temelji na razumevanju psa kot čutečega bitja.
Skozi lastne pse, delo v zavetišču in številne izkušnje s strankami sem vedno bolj jasno videla eno stvar.

Pes ne potrebuje kontrole.
Pes potrebuje razumevanje.

In še nekaj.

Psi nas zrcalijo.

Zrcalijo našo napetost.
Našo zmedenost.
Naš notranji nemir.
In tudi naš mir.

Velikokrat ljudje poiščejo mojo pomoč, ker njihov pes “ne uboga”, “ima vedenjske težave”, “potrebuje prevzgojo”. Večinoma pa je težava v tem, da skrbnik ne razume kaj mu pes sporoča. In ko to sporočilo ostane neslišano, se vedenje pogosto stopnuje. Ujamejo se v začaran krog.

Ko pa psa zares začnejo razumeti, se spremeni vse. Spremeni se način, kako gledajo njegovo vedenje. Spremeni se njihova reakcija. In spremeni se odnos.

Ko pes začuti, da je razumljen, sprejet in varen, se tudi njegovo vedenje spremeni.

Tudi sama sem šla skozi podoben proces.

V želji po spremembi in napredku sem se začela bolj poglabljati vase. Začela sem spoznavati mehanizme travme in kako vplivajo na naše doživljanje, odnose in odzive. Skozi ta proces sem vedno bolj spoznavala sebe in se počasi začela ponovno odpirati. Odpirati povezavo, ki sem jo v preteklosti zaprla.

Takrat še nisem povsem razumela, kaj se mi dogaja.

V določenih situacijah sem začela doživljati močne reakcije. Občutek preobremenjenosti. Nelagodje med ljudmi. Kot da zaznavam preveč.

Tudi ljudje so se začeli drugače odzivati name. Kot da čutijo mojo prisotnost. Podobno, kot sem to doživljala že v otroštvu. Začelo me je preplavljati in me pogosto vrglo v freeze.

Kasneje sem prvič zares dobila okvir, znotraj katerega sem lahko začela razumeti svojo občutljivost, zaznavanje in način, kako doživljam svet. Spoznala sem, da sem “empat”.

To obdobje je bilo eno najintenzivnejših v mojem življenju. V smislu resničnih notranjih premikov.

Začela sem se soočati s starimi zapisi, travmami in vzorci. Vedno bolj sem razumela svoje odzive, svoje občutke in svojo preteklost. In hkrati vedno bolj jasno prihajati v stik s sabo.

To, kar je bilo ves čas prisotno, se je začelo postavljati na svoje mesto. Ne več kot nekaj, kar me preplavi, ampak kot nekaj, v čemer lahko stojim.

In tukaj se je odprl nov nivo razumevanja.

Začela sem se zavedati, da pse zaznavam drugače. Ne samo skozi njihovo vedenje, ampak tudi skozi njihov notranji svet. Komunikacija je postala globlja, bolj subtilna in bolj jasna.

To se je močno kazalo tudi v odnosu z mojo psičko Shayo. Postala je bolj sproščena, njene zdravstvene težave so se umirile, izvenelo pa je tudi njeno obrambno vedenje. Najina povezanost se je postavila na čisto drug nivo.

To sem začela prenašati tudi v delo s psi v pasji šoli.

Rezultati so bili opazni. Včasih je bilo dovolj že to, da sem se s psom “pogovorila” in skrbniku predala tisto, kar sem zaznala. Včasih pa je bilo potrebno nekoliko več.

Dolgo časa sem to uporabljala sama, pri individualnem delu.

A hkrati sem začela čutiti tudi drugo plat. Tak način dela je zelo intenziven in za moj sistem na dolgi rok precej obremenjujoč.

Takrat sem dojela nekaj pomembnega.

Tako kot pri vzgoji psa ne delam stvari namesto skrbnika, je tudi tukaj naslednji korak enak.

Moje poslanstvo ni, da sama komuniciram s psi. Moje poslanstvo je, da skrbnike naučim, kako začutiti svojega psa, kako mu prisluhniti in kako razviti bolj subtilno, notranjo komunikacijo.

In kako skozi ta proces rastejo tudi sami.

Vedno bolj jasno čutim, da je to smer, v katero želim svoje delo peljati naprej.
Ne kot nekaj “nadnaravnega”, ampak kot naraven del odnosa, ki ga s psom že ustvarjajo.

Tak način komunikacije ni dar peščice ljudi.

Z njim se rodimo.

Pri večini se z razvojem govora postopoma zapre, a nikoli zares ne izgine.
Ko ga začnemo ponovno zavestno uporabljati, se začne znova odpirati in krepiti.

Trenutno pripravljam program, kjer bom to prvič povezala v celoto.

Če te ta tema nagovarja, ostani z mano.
Kmalu povem več.

Se tudi ti in tvoj pes soočata z izzivi, ki jim nista kos?