Ko pes izgubi občutek varnosti

Rada bi delila izkušnjo, za katero si iskreno želim, da bi vsaj malo predrugačila pogled na to, kako psi doživljajo veterinarske preglede in posege.

Na to, kako pomembni so poznavanje in upoštevanje pasje govorice, komunikacija s psom in občutek varnosti, ki ga pes čuti med obravnavo.

Shayi so nedavno odkrili mastocitom, zato je morala na operacijo, kjer so ji tumor odstranili. Na poseg sva se obe psihično pripravljali. Z veliko umirjanja, povezovanja in komunikacije. Kljub skrbni pripravi pa ni šlo vse tako, kot sem si zamislila. Življenje se pač zgodi.

Večkrat sem že pisala, da se je Shaya v preteklosti panično bala veterinarja. Ko je bila stara eno leto, je v veterinarski ambulanti doživela zelo bolečo izkušnjo in od takrat naprej so bili obiski veterinarske ambulante prava nočna mora. Cela ekipa je bila potrebna, da smo lahko opravili običajen poseg. Domov sva vedno prišli v popolnem stresu.

Pred približno tremi leti pa sva popolnoma spremenili pristop. S pomočjo kooperativnega ravnanja in notranje komunikacije sva počasi zgradili novo izkušnjo. Shaya je začela sodelovati z zaupanjem. Še vedno jo je bilo strah, vendar ni več panično bežala iz ambulante. Sama je skočila na mizo za pregled, pustila, da je veterinar opravil tudi kakšen neprijeten ali rahlo boleč poseg. Vedela je, da je slišana. Da ima možnost izbire. Da lahko reče ne, če ji bo preveč. In prav to ji je dalo pogum.

Na kliniki, ki jo redno obiskujeva, imava veterinarko, ki je sočutna, potrpežljiva in ima res posluh za prestrašene pse. Za to sem ji iskreno hvaležna. Psi namreč zelo dobro berejo naše notranje stanje. Če je veterinar nervozen, nepotrpežljiv ali nima pravega posluha za psa, bo pes to hitro začutil.

Po naključju pa Shaye pred operacijo ni obravnavala “njena” veterinarka.

Dan pred operacijo sem jo morala pripeljati na infuzijo. Malo me je skrbelo, kako bo to prenesla, ampak sem verjela, da bo vstavljanje kanile v moji prisotnosti zmogla brez večjih težav in da ji samo bivanje v hospitalu ne bo predstavljalo prehudega stresa.

Na vse skupaj sem jo pripravila z notranjo komunikacijo. Povedala sem ji, kaj jo čaka. Vsaj jaz sem mislila, da bo tako. Da bomo priprave, kot so vstavljanje kanile in ostale zadeve, opravili v moji prisotnosti. Tako Shaye ne bi bilo strah in bi tudi hospital veliko lažje prestala.

Pa ni bilo tako.

Nisem smela biti zraven niti pri vstavljanju kanile niti pri jemanju vzorcev še nekaterih drugih kožnih sprememb. Za te vzorce smo bili prvotno dogovorjeni, da jih vzamejo šele, ko bo že v narkozi.

Ker sva na poseg čakali tri tedne, vmes pa se je Shayino stanje poslabšalo, operacije nisem mogla več prestavljati ali iskati drugih rešitev.

Za Shayo je bil to hud stres.

Predstavljaj si, da si v bolnišnici. Ljudje te zbadajo z iglami, ti delajo neprijetne stvari, ne razumejo tvojega jezika in te ne poslušajo. Ob tem pa nimaš nikogar, ki bi ti dal občutek varnosti. Nikogar, ki bi ti povedal: “V redu je. Tukaj sem.”

Ko sem Shayo prišla iskat, je bila v popolnem flight modu. Hiperventilirala je, cvilila, krožila pred vrati in na vsak način poskušala pobegniti. Doma se ni mogla umiriti. Celo bruhala je.

Na kliniki so mi večkrat rekli, da je bila mirna.

Shaya ni bila mirna.

Bila je v freeze odzivu. Dolgih deset ur.

Ko je prišla domov, je bila popolnoma v svojem svetu. Pogled je imela odsoten, telo napeto, živčni sistem pa povsem preobremenjen. Tudi med nama nekaj časa ni bilo prave povezave.

Naslednje jutro je nisem peljala nazaj na infuzijo, čeprav smo bili tako dogovorjeni. Presodila sem, da ji bo bivanje v hospitalu naredilo več škode, kot pa bi ji koristila infuzija. Skrbelo me je, da ji bo dodaten stres še poslabšal gastritis, ki se je začel kazati po prihodu domov iz hospitala.

Doma je celo dopoldne spala kot ubita.

Na kliniki sem se poskusila dogovoriti, da jo na operacijo pripeljem tik pred posegom. Povedala sem, kako močno je vse skupaj vplivalo nanjo in da ji je stres povzročil prebavne težave. Naletela sem na gluha ušesa. Pripeljati sem jo morala pol ure prej in nisem smela biti zraven niti, ko je dobila pomirjevalo, ker naj bi jo morali pripraviti na operacijo.

V 26 letih življenja s psi še nikoli nisem doživela, da ne bi smela biti zraven pri posegih, kot so vstavljanje kanile, odvzem vzorcev ali pomiritev psa pred operacijo.

Tri ure kasneje sem izvedela, da so ji pomirjevalo dali šele takrat.

To pomeni še tri dodatne ure stresa pred operacijo.

Ko sem jo zvečer prevzela, se je zgodba ponovila. Spet panika. Spet flight mode. Spet bruhanje doma.

Tri dni je potrebovala, da se je umirila. Vzela sem si čas samo zanjo, da sem ji lahko stala ob strani in ji pomagala predelati ves stres. Samo bila sem ob njej. Jo držala v občutku varnosti. In ob tem umirjala tudi sebe, ker sem ob pogledu na popolnoma preplavljenega psa tudi sama čutila stisko.

In počasi se je začela vračati nazaj.

Iz dneva v dan se je najin odnos ponovno krepil.

Na srečo sem ji lahko razložila, kaj se je dogajalo in zakaj ni bilo tako, kot sva se “dogovorili”. Da tudi jaz nisem bila slišana.

Ko sva šli odstranit šive, Shaya sicer ni želela v ambulanto. Videlo se je, da jo je strah. Iskreno me je skrbelo, kako bo po vsem tem sploh še kdaj sodelovala v veterinarski ambulanti. Ali bova morali vse graditi od začetka?

Pa mi je vseeno dovolj zaupala, da je šla. Na srečo naju je takrat obravnavala veterinarka, ki je Shayo poznala in je hitro pridobila njeno zaupanje.

Shaya ima za sabo že veliko posegov. Pred tremi leti tudi odstranitev vranice. Odkar mi je začela zaupati, je v ambulanti vedno sodelovala. Po posegih nikoli ni bila v takšni paniki. Seveda je želela domov, ampak ne v stanju popolnoma preplavljenega živčnega sistema.

Zato si iskreno želim, da bi veterinarji bolje poznali komunikacijo psov in tudi stresne odzive.

Ker freeze ni sodelovanje.

Pes, ki miruje od strahu, ni miren pes.

Iskreno se sprašujem, zakaj je treba psa spraviti v freeze, če ob prisotnosti svojega človeka sodeluje z zaupanjem?

Shayin nemir doma, močno stresanje in prebavne težave, so le še otežili okrevanje. Njen živčni sistem je bil preobremenjen. Telo je poskušalo predelati ogromno količino stresa.

Operacija je bila dobro opravljena in uspešna, za kar sem iskreno hvaležna.

Hkrati pa se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da živali niso samo telo, ki ga je treba pozdraviti.

So čuteča bitja, ki doživljajo strah, stres, nemoč, pa tudi občutek varnosti, povezanosti in zaupanja.

In tudi to bi moralo biti del zdravljenja.

Prav ta izkušnja me je še enkrat spomnila, kako pomembno je, da pse zares slišimo.

Da razumemo njihovo vedenje, komunikacijo in tudi bolj subtilne načine, skozi katere nam sporočajo, kako doživljajo svet.

In kako zelo pomembna sta zanje občutek varnosti in prisotnost človeka, ki mu zaupajo.

Tudi zato je nastal program Slišati psa.