Zdravljenje travm pri psih skozi notranjo komunikacijo

Vsak pes nosi svojo zgodbo in v naša življenja pridejo namenom. Z namenom, da nam nekaj pokažejo in nas nekaj naučijo. Tudi Shaya je prišla v moje življenje z namenom, da me uči. Da zrcali moje najgloblje strahove in me vodi v njihovo razumevanje. Njene rane iz preteklosti so bile tudi moje ogledalo. Pokazale so mi, kje sama še nisem umirjena, kje se moram še odpreti in kje se moram naučiti prisluhniti.

Shayina zgodba je zgodba o tem, kako lahko notranja komunikacija odpira vrata tam, kjer jih običajni pristopi zaprejo. In o tem, kako lahko resnična vez med človekom in psom prinaša zdravljenje obema.

Strah, ki je rušil najin odnos
Shaya se je zaradi boleče izkušnje v mladosti pri veterinarju, panično bala obiska veterinarske ambulante in ni pustila prav ničesar. Poskusila je celo skočiti skozi okno ambulante. Jemanje krvi je bila prava nočna mora. Štirje smo jo držali, pa še vedno ni šlo. Jaz sem poskušala pomiriti sebe, da bi ji pomagala in stala ob strani, ampak dogodek je bil tako stresen za obe, da sva domov prišli popolnoma izčrpani. Odnos med nama pa se je rušil. Shaya nikakor ni razumela, zakaj je vse to potrebno in zakaj jo silim v nekaj, česar se tako zelo boji.

Prvi koraki zaupanja
Kakšno leto in pol nazaj pa sem se odločila da zadevo nekako rešim, saj Shaya zaradi težav z zdravjem, potrebuje redne veterinarske preglede. Skupaj sva začeli hoditi v veterinarske ambulante zgolj za pridobivanje dobrih izkušenj. Na novo smo začeli graditi zaupanje. Ne le med mano in Shayo, ampak tudi med njo in veterinarjem. Ključno pa je bilo, da smo ji dali možnost odločanja o svojem telesu. Ko je rekla "ne", smo se ustavili. Počasi smo napredovali in ko je začela dojemati, da jo slišimo in spoštujemo, se je začela sproščati. Zlahka smo vzeli kri, pa tudi kakšen bolj zoprn in boleč poseg je dopustila. Še vedno pa je bil velik izziv tam, kjer je mogla ležati pri miru v prisilnem položaju. Torej ultrazvok ali rendgensko slikanje.

Meni se je napredek kljub temu zdel neverjeten. A niti slutila nisem, da bova kmalu naredili še korak, ki bo presegel vsa moja pričakovanja.

Preobrazba, ki se je začela v meni
Obenem sem začela delati tudi na sebi. Čuječnost je bila nekaj, kar sem redno prakticirala. In bolj ko sem prihajala spet v stik s sabo, boljši odnos sva s psičko imeli. Med nama se je spletla prav posebna in močna vez. Po spletu naključij sem začela odkrivati tudi svet notranje oziroma telepatske komunikacije. Izkazalo se je, da notranjo komunikacijo nezavedno in nenadzorovano uporabljam že celo življenje. Razvila sem jo že kot dojenčica, da sem preživela zelo travmatično izkušnjo. Pred kratkim pa sem vse skupaj tudi ozavestila.

Sprva sem jo pri Shayi uporabljala za malenkosti, kot na primer, da sem jo prosila, naj gre lulat na kamenčke in ne na travo, da ne bo imela blatnih tačk. In je to storila. Nato sem jo prosila, naj se vljudno vede do psov, ki ji niso všeč. In je to storila. Počasi pa sem začela opažati, da mi tudi Shaya na tak način sporoča, kaj potrebuje. In ko sem ji prisluhnila, sem jo razumela. Nizali so se dogodki in mi dajali potrditve, da res komunicirava na globji ravni.

Moč notranje komunikacije
Nedolgo nazaj je Shaya zbolela. Vedela sem, da to pomeni ponoven obisk veterinarske ambulante in tudi ultrazvok trebuha. Skrbelo me je, da jo bo zopet zagrabila panika, ko bo v prislinem položaju. Zato sem se odločila, da jo tokrat na pregled pripravim drugače. S pomočjo notranje komunikacije. Večer pred pregledom sem umirila sebe, se povezala s Shayo in ji razložila, kaj naju čaka. Povedala sem ji, da jo imam rada in da me skrbi za njeno zdravje. Zato greva zjutraj k veterinarju. Povedala sem ji, da so veterinarji prijazni in da so tu zato, da ji pomagajo. S pomočjo vizualizacije sem ji pokazala kako greva v veterinarsko ambulanto, kako skoči na mizo za preglede in kako ji veterinarka vzame kri. Nato naredimo še ultrazvok.

Ko sva se zjutraj odpravili proti avtu, se je Shaya drugače vedla. Vedela je, da ne greva na izlet. Hodila je počasi in za mano. Videla sem, da jo skrbi. Zagotovila sem ji, da bo vse v redu, da bom z njo in da mi lahko zaupa.

Ko sva bili na vrsti, sem jo šla iskat v avto. Ker je za pregled mogla biti tešča, jo nisem smela spodbujati s hrano. Prvič v življenju je šla z mano brez obotavljanja. V ambulanti sem jo spustila iz povodca, da je lahko z gibanjem uravnavala svoj stres. Veterinarsko mizo smo spustili in prosila sem jo, naj skoči gor. To je takoj storila. Veterinarka jo je pretipala, jemanje krvi je potekalo zlahka. Sledil je še pregled trebuha z ultrazvokom. V preteklosti je bilo ultrazvok pri njej zelo težko opraviti, saj je bila zaradi strahu čisto v krču. Tokrat pa je bila mirna in sodelujoča. Tudi trebuh je bil lepo sproščen. Veterinarka jo je lahko temeljito pregledala. Ko smo pregled opravili se ji prvič ni mudilo iz ambulante. Mirno je počakala zraven mene, da sva se z veterinarko pogovorili. Ko sva odhajali iz ambulante sem ji povedala, kako zelo pogumna je in kako zelo sem ponosna nanjo. In na obrazu ji je pisalo, da je zelo ponosna tudi sama nase.

Izkušnje s tečajniki
Notranjo komunikacijo sem preizkusila tudi pri psih svojih tečajnikov. Primerov bi lahko naštela kar nekaj, ta dva pa sta se me še posebej dotaknila.

Psička, posvojena iz zavetišča, je bila ob najdbi zelo podhranjena. Vsakič, ko ji je skrbnica pripravljala hrano, je doživljala hudo stisko. Cvilila je, jokala, tulila in bila popolnoma vznemirjena. Ko sem ji povedala, da je zdaj varna, da bo hrane zanjo vedno dovolj in da jo ima skrbnica rada, se je začela sproščati. Med pogovorom mi je sporočila, kaj jo še dodatno vznemirja, zato je skrbnica doma spremenila nekaj malenkosti. Vedenje psičke se je čez noč spremenilo. Od panike in tesnobe do mirnega, a veselega pričakovanja obroka.

Drug primer je bil reaktiven pes, ki je navzven deloval samozavestno, v resnici pa ga je bilo močno strah. Skrbnica je preizkusila že številne metode, da bi reaktivnost odpravila, a brez uspeha. Ko sem mu dala občutek varnosti, je njegova reakcija v trenutku izginila. To je bilo čisto na začetku, ko sem šele odkrivala moč notranje komunikacije. A je kljub temu delovalo.

Ko slišiš svojega psa, se vajin svet spremeni
Naše živali z nami ves čas komunicirajo. S telesno govorico, z oglašanjem, pa tudi na globljem, dušnem nivoju. Notranja komunikacija ni darilo izbranih, ampak veščina, ki se je lahko nauči vsak. Za dober odnos s psom je pomembno, da dobro poznamo njihovo naravo in potrebe. Ampak ko se z njimi povežemo na globji ravni, ustvarimo odnos, ki zdravi, povezuje in premika gore.

Si tudi ti želiš s svojim psom ustvariti tak odnos in mu pomagati pri premagovanju izzivov? Z veseljem ti pomagam, da skupaj odkrijeta, kako lahko notranja komunikacija spremeni vajino življenje.