Je odvisnost res tisto, kar gradi dober odnos s psom
Vsak izmed nas se je že kdaj srečal z odvisnostjo. Pa naj bo to s cigaretami, kavo, sladkarijami, alkoholom, nakupovanjem ali telefonom. Vemo, kako mamljivo je tisto, kar nam prinese hiter občutek ugodja. In kako težko je, ko želimo s tem prekiniti, čeprav vemo, da nam ne koristi.
TUDI PSI SO LAHKO ZASVOJENI
Da, tudi naši psi niso imuni na mehanizme zasvojenosti. Najpogosteje so zasvojeni s hrano ali igračkami. To ni njihovo naravno vedenje, temveč odziv na način, kako jih učimo, vzgajamo in se z njimi povezujemo.
Zato se je vredno vprašati: Ali res želimo, da pes z nami sodeluje zato, ker je odvisen od nagrade? Ali pa si želimo odnos, kjer nas pes upošteva, ker nam zaupa in se ob nas počuti varno?
KAJ SE DOGAJA V PASJIH MOŽGANIH OB ZASVOJENOSTI?
Zasvojenost ni le vedenje, ampak biokemični proces v možganih. Ko pes prejme nagrado, na primer priboljšek ali igračko, se ob tem sprosti dopamin. To je nevrotransmiter, ki je povezan z občutki ugodja, pričakovanja in motivacije.
Sčasoma pa lahko sam dražljaj, ki napoveduje nagrado (kot je zvok klikkerja, pogled na žep, iz katerega običajno pride hrana, ali pogled na igračko), sproži dopaminski val že pred dejansko nagrado. Možgani začnejo hrepeneti po tej izkušnji. In tako se začne začaran krog, kjer pes ne sodeluje z nami, ampak sodeluje za naslednji "dopaminski fix".
Ne gre torej za pristno povezanost s skrbnikom, temveč za nevrološko pričakovanje užitka.
KAKO (NEHOTE) POVZROČIMO ZASVOJENOST?
V želji, da bi bil pes čim bolj osredotočen na nas in ne na okolico, mu ponujamo nagrado za vsako malenkost. Nagrajujemo vsako vedenje, ki nam je všeč. S hrano ga motimo, kadar srečamo druge pse, kolesarje, tekače, avtomobile. Čeprav se sliši super, da pes ignorira vse to, ga s tem v resnici oropamo njegove naravne zmožnosti učenja, raziskovanja, komunikacije in vljudnega vedenja.
Pes, ki je ves čas usmerjen le v nagrado, se ne uči, kako se odzivati na svet okoli sebe. Uči se le, kako dobi tisto, kar želi. Njegov vsakdan se začne vrteti okoli enega samega cilja: kako, kdaj in na kakšen način priti do nagrade. Nagrada postane obsesija. Če je ne dobi, se lahko pojavi frustracija. Pes ves čas nepremično strmi v skrbnika, ali pa začne lajati, obsesivno vohati žepe, ščipati za rokav ali hlačnico, cviliti, vleči povodec iz rok itn. Videti je vse prej kot srečen in umirjen. Tudi sprehodi, ki naj bi bili sproščujoči, postanejo vir napetosti. Vedno se mora nekaj dogajati. Pes ves čas išče naslednjo dozo dopamina.
KAKO GRADITI BOLJ ZDRAV ODNOS S PSOM?
Hrana je zelo uporabno orodje pri učenju, a le če jo uporabljamo premišljeno. Z njo lahko nagradimo odpoklic, učimo različne trikce ali utrjujemo druge veščine. Vendar naj nagrajevanje s hrano ne nadomesti rednih obrokov. Pes naj dobi večino svojih obrokov iz skodelice, hrana za učenje pa naj predstavlja cca. 10 % dnevnega vnosa.
Tudi igra, poslušnost in razni trikci naj ne postanejo bistvo pasjega vsakdana. Naj predstavljajo le hobi. Torej nekaj, kar skupaj počnemo in v čemer oba uživava, vendar ni ves čas v ospredju. Pomembno je, da te aktivnosti ločimo od običajnega, sproščenega življenja.
Sprehodi naj bodo predvsem priložnost za umirjeno vohljanje in raziskovanje. Namesto nenehne animacije in nalog si lahko na sprehodu vzamemo čas za postanek in umirjeno opazovanje okolice.
Veliko bolj kot celodnevne aktivnosti psa pomirja občutek varnosti ob skrbniku. Skupno umirjanje in čuječnost sta tisto, kar ustvarja globoko vez. In prav ta vez je temelj odnosa, ki ni zgrajen na zasvojenosti, temveč na zaupanju in spoštovanju.